Zgodovinsko gledano so se plakati in igralne podobe razvijali v različnih okoljih: plakat je bil samostojno javno obvestilo, podoba igre pa je označevala vsebino naprave ali posamezno igro. V digitalnem igralniškem preddverju se ti vlogi deloma srečata, saj majhna sličica hkrati predstavlja naslov in pomaga urediti izbor.

Pri opazovanju razporeditve naslovov v spletnem igralniškem okolju, kot ga predstavlja igrekazino.si, sličico lahko razumemo kot zgoščeno vizualno oznako, ki obiskovalcu omogoča primerjavo tem, naslovov in razpoložljivih možnosti.

Razvrstitev po funkciji

Sličice v preddverju je koristno razvrstiti po tem, kaj uporabniku sporočajo. Njihova podoba lahko prepoznavno označi igro, podpre organizacijo kataloga ali ustvari vizualno povezavo med več naslovi. Te funkcije se pogosto prekrivajo, vendar jih je mogoče obravnavati ločeno.

• Identifikacijska funkcija: ime igre, značilen simbol ali motiv omogoča razlikovanje enega naslova od drugega.
• Razvrstitvena funkcija: ponavljajoča se oblikovna pravila pomagajo pokazati, kateri naslovi sodijo v isto kategorijo ali serijo.
• Predstavitvena funkcija: barve, ilustracija in kompozicija nakažejo splošno temo, ne da bi sličica nadomestila samo igro.

Takšna razdelitev pojasnjuje primerjavo z miniaturnim plakatom. Obe obliki uporabljata omejeno površino za poudarjanje naslova in motiva, vendar imata različen namen. Plakat lahko vsebuje obsežnejše besedilo in nagovarja širšo javnost, sličica pa je vključena v mrežo drugih sličic in mora ostati razumljiva pri majhni velikosti.

Razvrstitev po vizualnih sestavinah

Za opis sličice so uporabne štiri osnovne sestavine: naslov, osrednji motiv, barvna ureditev in okvir oziroma kompozicija. Naslov je najneposrednejši identifikator. Motiv daje podobi vsebinski poudarek, barve ustvarjajo razliko med naslovi, kompozicija pa določa, kako se posamezni elementi razporedijo v omejenem prostoru.

Pri oblikovanju majhne podobe je pomembna hierarhija. Če so naslov, motiv in dodatni okrasni elementi enako izraziti, se med seboj tekmujejo za pozornost. Jasna razporeditev zato navadno določi en osrednji element, druge pa postavi v podporno vlogo. To je praktično vprašanje oblikovanja in ne merilo za ocenjevanje vsebine igre.

Razvrstitev po mestu v preddverju

V igralniškem preddverju sličica ni prikazana samostojno, temveč kot del uporabniškega vmesnika. Njeno razmerje do imena igre, oznak kategorij in sosednjih naslovov vpliva na to, kako je katalog mogoče pregledovati. Kadar imajo sličice znotraj skupine usklajen format, se laže primerjajo; kadar ima vsaka svoj izrazit motiv, pa se posamezni naslovi laže razlikujejo.

Za razumevanje vizualne organizacije je koristno upoštevati tudi širše oblikovalsko okolje. Muzej za arhitekturo in oblikovanje na mao.si predstavlja področje arhitekture in oblikovanja, kar je ustrezno izhodišče za razmislek o tem, kako razporeditev, oblika in vizualni sistemi usmerjajo pogled. To je oblikovalski okvir, ne neposreden opis igralniških sličic.

Razvrstitev po stopnji informacij

Sličice je mogoče razvrstiti tudi glede na količino informacij, ki jo nosijo. Nekatere se osredotočajo predvsem na naslov in en motiv, druge združujejo več podob ali vključujejo dodatne oznake. V obeh primerih ostaja naloga podobna: ponuditi dovolj prepoznavnih elementov, da je mogoče naslov umestiti v katalog, pri tem pa ohraniti berljivost.

Ta razvrstitev loči vizualno prepoznavnost od podrobnega opisa. Sličica lahko pomaga izbrati naslov za nadaljnji ogled, sama po sebi pa ni popolna predstavitev pravil, vsebine ali uporabniške izkušnje. Različne vrste informacij imajo v vmesniku različna mesta: kratka oznaka lahko dopolni podobo, podrobnejši opis pa sodi v širši prikaz igre.

Raziskovanje filma in drugih zaslonskih podob, ki ga predstavljajo vsebine Slovenske filmske centrale na sfc.si, ponuja še eno splošno oblikovalsko primerjavo: omejen izbor podob lahko služi orientaciji po večji vsebini. Takšna primerjava se nanaša na vizualno predstavitev, ne na področje igralniških iger.

Miniaturni plakat kot orientacijska oznaka

Primerjava s plakatom je torej uporabna predvsem na ravni vizualne funkcije. Sličica združuje naslov, motiv in kompozicijo v majhno površino, ki sodeluje pri razvrščanju in prepoznavanju. Njena vloga je odvisna od razmerja med podobo in okolico: naslov mora biti razločljiv, motiv dovolj značilen, celota pa usklajena z načinom prikaza drugih iger.

Poseben učinek majhnega formata je, da mora oblikovanje izbirati. Vsaka podrobnost zasede del omejene površine, zato so razmerje med naslovom in motivom ter jasnost osrednje podobe ključni sestavini sličice kot miniaturnega plakata.